Roadtrip po Španiji in Portugalski (16. 7.-11. 8. 2024)

Po enem letu smo končno našli čas, da svoje vtise povzamemo še v digitalni obliki. Na tem potovanju smo namreč namenoma svoje vtise vsak dan sproti zapisovali na papir. Uvodnih nekaj besed smo zapisali takoj po prihodu domov, potem pa se je ustavilo ... 

Tokrat smo se držali bolj ob morju, saj smo si poleg dogodivščin želeli tudi malo brezskrbnega plažnega vzdušja. Za poležavanje in branje sicer ni bilo časa, a sonca in morja smo se naužili. Vozili smo po zelo raznolikih pokrajinah in doživeli prav neverjetne temperaturne vzpone in padce, 48 stopinj v notranjosti Španije in 12 stopinj na zahodni obali Portugalske.

Spodaj je slika naše poti, ki jo na kratko opiše teh nekaj dejstev: 27 dni, 8823 km, 6 držav, 6 jezikov, 13 kampov in 3 hostli 💪

Povzetek stroškov

Polnjenje avtomobila - 590 €

Cestnine (vključno s tunelom Mt. Blanc) - 450 €

Kampi (23 noči) - 1339 €

Sobe (3 noči) - 228 €

Potopisni dnevnik

Na pot smo šli brez kakršnih koli rezervacij. Tudi časovno se nismo omejevali, a vsekakor smo vedeli, da v manj kot treh tednih pot ni izvedljiva, če želimo od nje kaj imeti. Vse, kar smo nekako načrtovali, je bila okvirna krožna zasnova poti. Načrtovali smo še pot na sever, do Altamire, vendar smo se po tehtnem premisleku odločili, da ta del poti izpustimo in se iz Madrida usmerimo proti domu. Zdaj, ko smo doma, nam je morda nekoliko žal, a na poti je bila ta odločitev edina prava. Večer pred odhodom smo glede na razdaljo, ki smo jo želeli prevoziti v enem dnevu, določili dve okvirni točki spanja pred prihodom v Španijo. Tako smo najprej spali v Parmi (Italija) in nato še v Aix-de-Provence (Francija). Obe destinaciji smo poznali s svojih prejšnjih potovanj, tako da smo se odločili za že poznana kampa, s katerima smo bili že prvič zadovoljni.

S polnjenjem avtomobila nismo imeli večjih težav, ne moremo pa reči, da je šlo vse čisto gladko, kot smo lahko trdili za svojo lansko pot po Franciji. Po Španiji je bilo vse v redu, Teslinih polnilnic je dovolj in so tudi na dobrih lokacijah, kar pa nikakor ne drži za Portugalsko. Takoj po prestopu meje smo opazili, da je na cestah ogromno, res ogromno, tesel. Lahko bi rekli, da je skoraj vsak četrti avto tesla. Kar pa je zelo presenetljivo, je pomanjkanje Superchargerjev. Ti so zelo redki, tisti, ki pa so, so na odročnih lokacijah in zelo zasedeni. Recimo, ko smo bili v Portu, je bil najbližji od nas oddaljen 86 km ... Torej smo morali poiskati alternativo, ki smo jo na srečo našli v neki garažni hiši. Mestne polnilnice in polnilnice na črpalkah so bile ali nedelujoče ali so zahtevale neke čudne aplikacije, s katerimi se nam ni dalo ubadati. Srečali smo obupanega Švicarja z električno škodo, ki je skoraj jokal, ker ni vedel, kako naj pride do Španije, saj na Portugalskem sploh ni našel polnilnic. Ne vemo sicer, kako imajo drugi avtomobili urejene te zadeve, a nam je na srečo vendarle avto sam našel primerno lokacijo za polnjenje. Poleg tega nam je kampiranje omogočalo polnjenje avtomobila kar ob šotoru. No, tudi tukaj je razlika med Španijo on Portugalsko ... V Španiji to sploh ni bila težava, medtem ko kampi na Portugalskem tega ne dovoljujejo. Se pa vseeno da ... če si upaš. Dejstvo je, da avto, če mu zmanjšaš moč polnjenja, kar logično storiš, ne porabi nič več (celo manj) kot kak, hladilnik, klimatska naprava, TV in še kakšen dodatni aparat, ki se najde v kamperjih … prispevek za elektriko pa plačamo enak …

Drugi minus Portugalske v primerjavi s Španijo pa je bilo plačilo cestnine. Imajo zelo zapleten sistem. Na določenih delih cestnino plačaš sproti na okencu, za določene pa potrebuješ e-vinjeto, ki pa je tudi ni najbolj enostavno kupiti za vozila s tujo registracijo, poleg tega si moraš preračunati, koliko boš sploh porabil in si toliko denarja naložiti. 

1. dan, 16. 7. 2024 (Maribor-Parma)

Jutranji odhod od doma proti Parmi. Kratek sprehod po mestu in spanje v Camp Arizona (soliden kamp s precej velikim bazenom).

2. dan, 17. 7. (Parma-Aix-en-Provence)

Nadaljevanje poti proti Franciji, kjer smo prvič polnili na posodobljeni verziji Superchargerja. Postavljanje šotora v Camp Chanteclerc in spanje.

3. dan, 18. 7. (Aix-Figueres-Pineda de Mar)

Zgodaj zjutraj smo pospravili šotor in se odpravili proti prvi od glavnih destinacij. Navdušeni smo bili takoj ob vstopu v Španijo. Nekako smo se v trenutku počutili bolj sproščeno in tukaj se je naša pustolovščina zares začela. Preden smo prispeli na želeno lokacijo, smo se ustavili še v Figueresu, kjer smo si ogledali Dalijev muzej. 

 

Za prvih nekaj nočitev smo izbrali precej turistično destinacijo, zato nas je malo skrbelo, kako bo z zasedenostjo kampov, a smo dobili prostor v drugem poskusu. Tako smo se za tri noči zasidrali v kampu Costa Brava-Senia-Caballo de Mar. Precej zasedena lokacija, luksuzni kamp in temu primerne cene. 

  

4. dan, 19. 7. (Barcelona)

Naslednji dan smo se kar z avtom odpeljali do Barcelone. Poiskali smo parkirno hišo v bližini Parka Guel, ki smo si ga nameravali ogledati, a smo žal ostali pred vhodom, saj so bile vse karte za ta dan razprodane. Treba jih je kupiti vnaprej. Malce razočarani smo se potem peš odpravili proti katedrali Sagrada Familia, si privoščili churos in se sprehodili še do Gaudijevih stavb v centru mesta. Ko smo se vrnili v kamp, smo imeli še dovolj časa za kopanje, na čudoviti peščeni plaži čez cesto od kampa. 

5. dan, 20. 7. (počitek ob morju)

Vzeli smo si dan za počitek brez ogledov. Zanimivo je bilo, da je bila plaža ves dan relativno prazna, saj so se turisti kopali predvsem v vodnem parku v sklopu kampa. V bližnji restavraciji smo si privoščili tudi pravo špansko pojedino s paello in lokalnim vinom, po zelo ugodni ceni.

6. dan, 21. 7. (še enkrat Barcelona in pot do Almarde blizu Valencije)

Zjutraj smo se odpravili ponovno v Barcelono. Na poti smo doživeli strašno nevihto, zato je bil zrak v Barceloni prav neznosen. Bili smo na meji slabosti. Najprej smo si ogledali stadion Camp Nou, ki so ga ravno obnavljali oziroma je bil novi v izgradnji. Kljub temu je bil naš nogometni navdušenec zadovoljen z obiskom trgovine. Nato smo se odpeljali do garažne hiše, ki smo jo že poznali, saj smo dan prej na spletu kupili karte za Parc Guel, ki smo si ga zdaj lahko ogledali, čeprav se v strašanski sopari in rahli megli ni izkazal v vsej svoji veličini. Po ogledu parka smo še malo pešačili po mestu in se nato podali na pot proti Almerdi v bližini Valencije. Tam smo rezervirali precej poceni prenočišče v La siesta hostel, saj smo bili pozni in preutrujeni za postavljanje šotora. Soparna Barcelona nas je preveč utrudila.

 

7. dan, 22. 7.  (Valencija - Alicante)

Ko smo se po nekaj divjih dneh malo naspali v pravih posteljah, smo se odpravili v Valencijo, ki nas je zelo navdušila. Moderni del Valencije je otrok poimenoval evropski Dubai 😆Poleg stare in moderne arhitekture nas je očarala tudi tržnica. Za nameček pa smo v centru srečali (no, videli) Billyja Gibbonsa, člana zasedbe ZZ top 😀

 

Po ogledu Valencije smo se podali na pot proti Alicanteju. Malce smo bili svojeglavi in radovedni, zato v navigaciji nismo izbrali najkrajše poti. Vozili smo čez precej zanimivo gorsko pokrajino. Tik preden smo pozno popoldne prispeli v Camping Imperium Alicante v manjšem kraju Villajoyosa, smo na levi zagledali ogromne nebotičnike - spet Dubai 😜. To je bil Benidorm. 

Kamp je lep in urejen kamp, a je primeren bolj za avtodome in prikoličarje. Kljub temu so nas brez težav sprejeli. Težava je bila, da je bil pod peščenimi tlemi parcele beton, kar je otežilo postavljanje šotora, a tudi to smo rešili, saj smo se opremili z vijačnimi klini in vrtalnikom.  Še tornado nam ne bi mogel dvigniti šotora 😆. Imeli smo tudi čudovit razgled na goro Puig Campana. Tu smo ostali dve noči. Ker je bilo bivanje res prijetno (lep bazen, vsaka parcela je imela tudi senčno ponjavo, avto se polni brez težav na 16 A), smo želeli podaljšati še za en dan, a bi morali menjati parcelo, kar pa bi bil prevelik podvig. V bližini smo našli Baltic Supermarket, kjer smo si po zelo ugodnih cenah nakupili zalogo zanimivih živil.

8. dan, 23. 7. (Alicante, Benidorm)

Po dopoldanskem počitku smo se podali v Alicante, ki pa nas ni prepričal, saj je vse skupaj bolj malo špansko in bolj angleško. Zato smo se raje odpravili na plažo Platja del Paradiso, ki je bila relativno prazna, a zelo lepa in prijetna.

Zvečer, ko se je začelo temniti, smo si ogledali še Benidorm, ki je zanimal predvsem otroka, ki je to mesto poznal iz knjige Nogometastični. Seveda so ga navdušile visoke stavbe (Intempo) in zelo turistični mestni utrip s temu primerno plažo.

 

9. dan, 24. 7. (na poti proti Andaluziji)

Pospravili smo šotor in se podali na pot v smeri Malage. Vmes smo dvakrat polnili avto na Superchargerjih ob supermarketih. Otroka sta seveda pritegnila in navdušila Taco Bell in Dunkin' Donuts, kar nam je popestrilo čas polnjenja. Sicer pa smo bili veseli, da smo v klimatiziranem avtu, saj je bilo zunaj 44 stopinj. 

 

Nameravali smo v kamp pri Malagi, ki pa se nam je zdel preveč "klošarski", pa nismo občutljivi, a tukaj so dejansko živeli brezdomci v nekakšnih improviziranih kolibah. V iskanju boljšega kampa smo se znašli v bližini Marbelle v Camping Los Jarales, kjer smo ostali tri noči. Tudi ta kamp nam je na prvi pogled deloval malo strašljivo (veliko starih hipijev, ki tam očitno živijo), a se je izkazal kot zelo prijeten in je bil odlično izhodišče za dnevne izlete. Rekli smo mu Texas. Velik Mercadona supermarket, ki je bil neposredno zraven kampa, nam je bil glavni vir hrane naslednje dni.

10. dan, 25. 7. (Gibraltar)

Po zajtrku smo se odpeljali proti Gibraltarju, kjer smo skoraj uro stali v koloni na meji (vstop z osebno). 

V mestu smo slučajno zapeljali v zelo ozko ulico, kjer smo za hip mislili, da se bomo z avtom zataknili. Na srečo se je dobro končalo. Parkirali smo v garažni hiši in si ogledali Anglijo sredi Španije. Jedli smo fish&chips, kot se to spodobi, in otrok si je nakupil nekaj "toksičnih" prigrizkov. Žal pa nam ni uspelo priti do opic, saj je zdaj dostop omejen in so opice zaprte v rezervat, do katerega bi se morali povzpeti peš in imeti vstopnice. Pred leti smo se lahko brez težav sprehajali med njimi ... Tudi letalske piste se več ne prečka, tako da smo bili malo razočarani. 

 

Potem smo se zapeljali še na Europa Point in ob svetilniku občudovali morje s pogledom na Afriko. Tam smo srečali prve Slovence 😊 Po dolgem predoru skozi skalo smo se potem vrnili na mejo.

  

Na poti proti kampu smo se ustavili na plaži Playa de Sabinillas s super valovi za malo osvežitve.

11. dan, 26. 7. (Ronda in Alhambra)

Okoli 12. ure se nam je uspelo odpraviti iz kampa proti Rondi. Vozili smo se skozi osupljivo pokrajino na nadmorski višini 1500 m. Ronda je fascinantna in absolutno vredna ogleda (akvadukt, arena), pravi andaluzijski utrinki. 

 

Za Alhambro smo imeli preko spleta en dan prej kupljene karte. Tam smo morali biti do 17.30. Šlo nam je zelo na tesno, zato smo bili malce nervozni, a smo uspeli. Alhambra oz. Nazaries palace nas je navdušila. Vsi trije smo se strinjali, da gre res za arhitekturni presežek. Po ogledu smo se vrnili v naš bazni tabor pri Marbelli.

 

12. dan, 27. 7. (Sevilla)

Sledil je premik proti Sevilli. Na poti smo se najprej ustavili v mestu Cadiz, ki ima zelo lep razgled, tam spili pijačo in se odpravili proti naši ciljni destinaciji. 

Po napornih zelo intenzivnih treh dneh in z zavedanjem, da bomo v Sevillo prišli pozno ter naslednje jutro nadaljevali pot, smo rezervirali zelo ugoden hotel, skoraj v centru, s parkingom v garažni hiši v sosednji ulici. Hotel je bil neverjetno prijeten (ne spomnimo se imena), kar nas je glede na celo zelo presenetilo (63 € za vse tri). Sevilla nam je bila zelo všeč, se pa pred 20. ali 21. uro sploh ni dalo biti zunaj, saj je bilo nad 40 stopinj. Na ulici ni bilo pravzaprav nikogar. Še turistov ne. Zvečer pa je seveda čisto druga zgodba. Čudovito, živahno staro mesto z modernim pridihom.

13. dan, 28. 7. (pot na Portugalsko, bližina Lagosa)

Zjutraj smo se počasi, čisto neobremenjeno, podali na pot od Seville proti mestu Faro na Portugalskem. Ker nismo bili pozorni na e-vinjeto, ki jo potrebuješ na določenih delih AC na Portugalskem, smo na prvem izvozu zavili na regionalno cesto in pot nadaljevali po lokalnih cestah in cesticah. Doživeli smo manjši kulturni šok, ker smo vozili po res zakotnih vasicah, a vse skupaj je imelo poseben čar. To ni bil več Texas, ampak Bangladeš😉Na poti smo se ustavili v dveh kampih, ki pa nikakor nista ustrezala pričakovanjem. Ne po urejenosti, pač pa po tem, da ni bilo niti malo sence. To je šoferja tako naživciralo, da se je odločil pot kar nadaljevati do pokrajine Algarve. Tam smo pri Lagosu našli super kamp Camping Canelas, kjer smo ostali 3 noči. 

Takoj ob vstopu na Portugalsko smo opazili, da je na cestah noro veliko tesel. In hitro smo ugotovili, da je noro malo polnilnic. Čisto na vsakem Superchargerju smo čakali vsaj 20 minut. Tudi lokacije so take, da nimaš prav kaj početi.

14. dan, 29. 7. (dan za regeneracija, Algarve, Lagos - plaža)

Tu smo imeli sicer nekaj težav s spanjem, zaradi soseda, ki se je pol noči pogovarjal zelo naglas po telefonu (zvočnik), pozneje pa spet zelo naglas poslušal neke podkaste. Drugo noč mu je šofer vrnil s heavy metalom, mati in otrok pa sta zelo udobno spala v klimatiziranem avtu (na camping mode)😜 Tretjo noč je bil mir.

Dopoldne smo nameravali obiskati obalne jame Benagil, a je bila z avti strašna gneča in kaos, zato smo poiskali drugo plažo. Pravzaprav smo jih obiskali kar nekaj, a kopali se nismo kaj dosti, saj je bilo morje mrzlo in valovi zelo visoki (rdeče zastave). Bilo je pa čudovito. Prav vsaka plaža nas je očarala, čeprav smo morali ponekod kar precej pešačiti po strmini do obale. Zvečer smo se pa le namočili v bazenu v kampu in se potem zabavali z biljardom in ročnim nogometom ter se osvežili, eden s sladoledom, dva z vinho verde.

 

15. dan, 30. 7. (Algarve, Sagres)

Šli smo do trdnjave Sagres, ki je na rtu na skrajnem JZ Evrope. Ker nismo imeli gotovine, nismo mogli kupiti vstopnice in mati se je skoraj razjokala. Potrti smo se šli kopat na plažo, ki je takoj zraven rta med klifi. Plaža je čudovita, a voda strašno mrzla, tako da se nismo ravno dolgo namakali. Ker pa ni sence, tudi na plaži nismo mogli kaj dolgo ležati, saj je sonce premočno pripekalo. Smo se pa okrepčali v zelo prijetnem plažnem baru s super hrano (najboljši tunin stejk na vročem kamnu). Aha, tudi tukaj se ni dalo plačati s kartico, a nas je natakar usmeril do bankomata. Tako smo si pozneje ogledali še trdnjavo, ki nudi res mogočen pogled na neskončno morje.

16. dan, 31. 7. (proti Lizboni)

Proti Lizboni smo vozili po stari cesti, ker nismo kupili e-toll (vinjete). Iskali smo jo na poštah, a nam je nikjer niso mogli dati, ker jih niso imeli avtomobile s tujo registracijo. 

Pot je bila kljub temu zanimiva in nič kaj dosti daljša. Polnili smo na zelo zakotnem in neurejenem Superchargerju, na katerega smo čakali skoraj 40 minut. 

V bližini Lizbone smo se zasidrali v odličnem kampu Orbitur, potem pa smo se malo vozili po sumljivem predmestju in iskali Leroy Merlin, saj smo v prejšnjem kampu pozabili adapter za industrijsko vtičnico, ki se uporablja za napeljavo elektrike v večini kampov. Našli smo ga!

17. dan, 1. 8. (Lizbona)

Odlično smo spali, saj se ponoči zelo shladi. Po zajtrku smo se odpeljali v Lizbono (30 minut). Parkirali smo v garažni hiši v strogem centru (zelo normalne cene) in si peš ogledali mesto. Povzpeli smo se po strmi ulici, na hribu z razgledom spili pijačo, nadaljevali do ulice Rua da Bica de Duarte Belo, ki velja za eno najbolj fotogeničnih ulic na svetu in po kateri vozi znana rumena "gondola". Potem smo se skozi center vrnili po avto in se odpeljali še do Torre Belem. In domov ... počivat ... ni ostalo časa za plažo, ki je bila ob kampu.

   

18. dan, 2. 8. (proti Portu)

S težkim srcem smo zapustili kamp, ki nam je le v dveh dneh prav prirasel k srcu. Srečali smo še ene Slovence! Odpravili smo se proti Portu. Vmes smo se ustavili še v Nazareju, kjer smo si ogledali valove, ki pa niso bili tako zelo visoki, kot so lahko. Kljub temu pa so bili mogočni in fascinantni. Na plaži ni bilo mogoče dolgo stati, ker je neznansko pihalo. Zaradi vetra smo komaj spili pijačo v baru 😐

 

Nadaljevali smo pot, in ker je bila naslednja polnilnica v Fatimi (tokrat je bil na srečo zraven Tesla bar z mini muzejem), smo si ogledali še to. Presenetilo nas je, da v romarskem središču sploh ni bilo gneče. Trg pred cerkvijo je bil pravzaprav prazen. 

V okolico Porta smo prišli precej pozno. Izbrali smo kamp iste verige kot v Lizboni, Orbitur, a tokrat je bila izkušnja ravno nasprotna. Komaj smo dobili prostor. Prostori za šotore niso parcelirani, zato je bilo prostor zelo težko najti, čeprav so nas v kamp spustili in zagotovili, da ga je dovolj. Zasidrali smo se na terasasti vzpetini, kamor smo zelo na tesno postavili šotor in stisnili še avto. Mize ni bilo možno postaviti. Bili smo zelo pozni in v kampu ni bilo več nič odprto, hrane pa nismo imeli več na zalogi oziroma si je v mrazu in pomanjkanju prostora niti nismo mogli pripraviti. Potem smo v lokalu v sklopu kampa, tik pred zaprtjem dobili eno pogreto pico in dve pivi za 60 €. Glede na situacijo nam je bila to božanska večerja ... za božansko ceno😏

19. dan, 3. 8. (Porto)

Po zajtrku smo šli v Porto. Imeli smo nekaj težav s polnjenjem, ki so opisane že v uvodu, a smo v neki garažni hiši na obrobju mesta našli polnilnico, priklopili, se malo sprehodili, pojedli pastel de nata in se vrnilo po avto. Potem smo se odpeljali kar v center in brez težav našli parkirišče ob cesti, ki je bilo brezplačno, verjetno ker je bila sobota. Najprej smo poiskali knjigarno Lello in bili presenečeni nad gnečo. Pred leti, no, pred Harryjem Potterjem, je bila to čisto normalno dostopna knjigarna, zdaj pa se pred njo vijejo kolone. Kljub temu smo preko aplikacije kupili karte (cena se odšteje pri nakupu knjige), med čakanjem na našo uro vstopa pa smo si ogledali stari del mesta, s strmimi ulicami, rečnim bregom in fascinantnim Eifflovim mostom. Otrok je še komaj hodil, a je bil pozneje očaran nad notranjostjo knjigarne. Vsekakor je vredna ogleda, ker je res edinstvena. 

   

Proti večeru smo se vrnili v kamp in se sprehodili do plaže, kjer smo opazovali sončni zahod. Po poti nazaj smo narabutali koruzo (medtem so nas napadle divje ose), ki smo si jo pred šotorom, kljub prostorski stiski, nekaj ur kuhali 😂 Lepo nas je ogrelo, saj je temperatura spet padla za 20 ali več stopinj.

 

20. dan, 4. 8. (spet v Španijo, Salamanca)

Tukaj se je naša smer obrnila nazaj proti domu. Veseli smo bili, da smo se vračali v Španijo, predvsem zaradi infrastrukture. Žal smo morali še enkrat polniti na Portugalskem, spet pred neko stavbo, kjer ni bilo nikjer ničesar, smo pa čakali le 5 minut. V Salamanci smo ponovno rezervirali sobo v centru. Parkirali smo v bližnji garažni hiši (normalne cene). Mesto je zaživelo šele po 20. uri. Ko smo se prej odpravili do marketa, smo se počutili kot v mestu duhov, prav nikjer nikogar. Zvečer smo se sprehodili skozi mestno jedro, s fascinantnimi zgradbami, univerzo ... Salamanca se nam je, poleg Seville, najbolj vtisnila v spomin.

21. dan 5. 8. (proti Madridu)

Odločili smo se, da izpustimo Toledo, ki smo ga najprej načrtovali, in gremo kar direktno v Madrid. Pot je bila zelo prijetna, cesta prazna, brez cestnin. Našli smo zelo ugoden kamp v predmestju. Ko smo se utaborili, je bilo še relativno zgodaj, zato smo se kar z avtom odpeljali na ogled stadiona San Bernabeu (Real Madrid). Vstopnice smo kupili po spletu, kar isti dan. Našemu Nogometastičnemu je bilo seveda zelo zanimivo. Parkirali smo na parkirišču ob cesti, ki ja avgusta brezplačno, saj ni nikjer žive duše, turisti pa se običajno vozijo z javnim prevozom.

Začeli smo načrtovati pot proti domu. To je vedno najbolj stresni del poti, saj smo videli že večino stvari, ki smo jih hoteli videti, hkrati pa smo že malo utrujeni in naveličani poti, šotora in selitev. Ker smo bili precej oddaljeni od doma, smo načrtovali vsaj 4 postanke. 

22. dan, 6. 8. (Madrid)

Najprej smo načrtovali, da gremo v mesto z metrojem, a si je šofer premislil, ker ni hotel trpeti vročine na javnih prevozih. Tako smo se tudi v center Madrida podali z avtom. Garažnih hiš je dovolj, da smo brez težav parkirali (plačali smo 2 € na uro - zelo ugodno). Kolikor nam je dopuščala vročina (40 in več), smo si ogledali mesto. Nismo se odločili za obisk galerij in muzejev, ker smo bili že precej siti vsega. Raje smo si privoščili tapas in sangrio ter malo srkali utrip mesta. Madrid nam je všeč, a je pač klasično velemesto ... Popoldne nam je ostal čas za druženje in posedanje v senci pred šotorom.

 23. dan, 7. 8. (proti domu, Lleida oz. Sant Llorene de Montgai)

Začeli smo pot proti domu. Šofer se je odločil za pot čez Alpe. Vozili smo čez gore, suhe planjave in puščave. Prispeli smo v vrhunski kamp La Noguera ob jezeru in z velikim bazenom. Žal nam je bilo, da smo ostali le eno noč ...

 

24. dan, 8. 8. (proti domu, Andora, Albi)

Naša španska avantura je bila pri koncu. Malo otožni smo zapustili Španijo in se podali v Alpe. Želeli smo videti Andoro, a nas ni prav posebej ganila. Ustavili smo v nekem nakupovalnem objektu in vsaj malo upravičili obisk. Na meji iz Španije v Andoro ni bilo nobene gneče (osebna), smo pa na meji iz Andore v Francijo čakali gotovo eno uro. Na meji so nas Francozi tudi podrobno zaslišali, kam gremo in s kakšnim namenom. Dobro, da smo imeli vsaj delno predstavo, kje bomo prenočili - v mestu Albi v Franciji. V Albiju smo našli super kamp, ki nas je spomnil na našo lansko francosko krožno pot, s katero smo imeli zelo lepo izkušnjo. 

25. dan, 9. 8. (proti domu, iz Albija proti Lyonu)

Pred odhodom smo si ogledali mestece Albi, ki je prav čudovito. Presenetilo nas je. Navdušeni smo bili nad trdnjavo, tržnico in utripom mesta.

Pot nas je vodla dalje proti Lyonu. V Camping de Lyon, kjer smo spali lani, tokrat ni bilo prostora. V splošnem je avgusta povsod precej bolj zasedeno kot julija. So nas pa na recepciji usmerili v Camping de'l Ecluse. Ta je bil malo bolj divji, a z zelo lepimi sanitarijami in veliko prostora. Malce neugodno je bilo tudi, ker nikjer ni bilo mogoče dobiti hladne pijače. Vozili smo se do mnogih supermarketov in tudi manjših marketov, a nikjer ni bilo pijače v hladilniku. 

Na koncu pa je bil dan čisto ok. 

 26. dan, 10. 8. (proti domu, do Milana)

Zjutraj smo se podali na prot proti Italiji. Na poti smo rezervirali Camping Vilage City of Milan, ker nam ni bilo več do tveganja, da ne bi bilo prostora, saj smo bili pošteno izmučeni. Vožnja je bila dolga in zelo dolgočasna. In malo smo zašli, tako da smo morali v predor skozi Mt. Blanc, kjer smo za vstop čakali eno uro. Na cilj smo prišli ob 19.30. Dostop do kampa je bil omejen, saj se je v neposredni bližini odbijal nek latino festival (ni bilo moteče, ob 23. uri je bilo vse tiho) in je policija usmerjala promet. Šotor smo postavljali v roju komarjev in vlažni soparni vročini. Kamp je bil sicer ok. Šofer je izgubljal živce zaradi komarjev, a ga je pivo za 8 € iz kamp trgovine/bara vsaj za silo pomirilo. Ko nam je uspelo postaviti šotor, smo se odpeljali iskat trgovino in si pri Indijcu nabavili živež ter obnovili zalogo repelenta.

 27. dan, 11. 8. (do doma)

Zjutraj smo ekspresno spakirali in se podali še na hiter ogled Milana. Prazne ceste. Parking v samem centru ob cesti (zastonj, ker je bila nedelja). Sprehodili smo se toliko, da smo začutili mesto, malce napasli oči v Galeriji Vitorio Emanuele in se ozrli po trgu pred stolnico.

Pot do doma je potekala gladko, brez težav. Razen malo jeze, saj smo na Autogrillu plačali 40 € za en sendvič in tri pijače. Edini zastoj, ki smo ga na svoji poti doživeli (če odmislimo stanje na mejah in pred tunelom), je bil seveda pred Ljubljano.

No, tako ... veliko smo doživeli … Zato je trajalo eno leto, da smo se pripravili do tega, da stvari natipkamo in podrobneje zapišemo. Naslednjič bomo vsekakor objavo ustvarjali sproti, čeprav imajo zapiski v zvezku poseben čar in dodatke, ki so samo naši 😇